Pokrajina Arezzo Provincia di Arezzo | |
---|---|
Valmarecchia | |
Zemljevid z označeno lego Pokrajine Arezzo v Italiji | |
43°N 12°E / 43°N 12°E | |
Država | Italija |
Dežela | Toskana |
Glavno mesto | Arezzo |
Občine | 36 |
Upravljanje | |
• Predsednik | Silvia Chiassai Martini |
Površina | |
• Skupno | 3.233 km2 |
Prebivalstvo (31. avgust 2017) | |
• Skupno | 343.676 |
• Gostota | 110 preb./km2 |
Časovni pas | UTC+1 (CET) |
• Poletni | UTC+2 (CEST) |
Poštna številka | n/a |
Omrežna skupina | n/a |
Avtomobilska oznaka | AR |
ISTAT | 051 |
Pokrajina Arezzo (v italijanskem izvirniku Provincia di Arezzo, izg. Provinča di Areco) je ena od desetih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Toskana. Meji na severu z deželo Emilija Romanja, na vzhodu z deželo Marke, na jugovzhodu z deželo Umbrija in na zahodu s pokrajinama Siena in Firenze.
Glavno mesto je Arezzo, ostale večje občine so (podatki 31.08.2007):
Mesto | Prebivalcev |
---|---|
Arezzo | 100.236 |
Montevarchi | 24.119 |
Cortona | 23.031 |
San Giovanni Valdarno | 17.190 |
Sansepolcro | 16.391 |
Castiglion Fiorentino | 13.529 |
Bibbiena | 12.735 |
V pliocenu je reka Arno potekala po dolini Chiana ([kjàna]) v aretinski pokrajini in se nato izlivala v Tibero. Pozneje so geološki premiki preusmerili Arno proti zahodu in v njegovo zapuščeno strugo se je vlil hudournik, ki so ga Rimljani imenovali Clanis ([klànis]) in ki je obdobno povzročal, da je Tibera poplavljala Rim. Zato so ga Rimljani zajezili in s tem spremenili dolino Chiana v močvirje, za izsušitev katerega še stoletja ni bilo moč najti rešitve. Šele ob koncu osemnajstega stoletja je Peter Leopold I. Lotarinški dal zgraditi kanal, ki je ne samo popolnoma bonificiral dolino, pač pa je tudi delno preprečil poplave reke Arno. Kanal namreč poteka v glavnem po stari strugi Clanisa, a voda teče v obratni smeri in se izliva v Arno na mestu, kjer narasle vode ne morejo več prestopiti bregov.
Seznam zaščitenih področij v pokrajini:
V srednjem veku so bili škofje normalno lastniki velikih posestev in celo mest, kar jim je dajalo popolno oblast nad prebivalci. Dejansko stanje je privedlo do tega, da so se začeli škofje smatrati za fevdalce in so si zato prilaščali plemiške nazive, navadno grofovskega. Prvi, ki se je leta 1053 proglasil za grofa, je bil škof Arnaldo iz mesta Arezzo, kateremu je podelil privilegij Henrik III. Salijec. Zaradi tega je bil škof grof naravnost cesarjev vazal, torej odgovoren samo cesarju in ne Toskanskemu markizu, ki je predstavljal "vmesno stopnjo" v lokalnem fevdalnem sistemu. Skoraj absolutna oblast aretinskih škofov grofov je trajala približno sto let. Zadnji, ki se je imenoval grofa, je bil škof Girolamo (1142 - 1175), ki se je že moral braniti pred močjo aretinske komune. Toda prevzem grofovskega naslova je bila že zelo razširjena navada na vsem polotoku, kar je med drugim privedlo do bojev za investituro.