Beowulf (staroangleško Bēowulf [ˈbeːowuɫf]) je naslov staroangleške epske pesnitve, ki po edini ohranjeni kopiji rokopisa Nowell Codex izvira iz časa med 8.[1] in zgodnjim 11. stoletjem.[2] Datum nastanka je med strokovnjaki sporen – edino točnejše datiranje velja za rokopis, ki naj bi nastal med letoma 975 in 1025.[3] Pesnitev v slogu germanske junaške legende opisuje dogodke, ki naj bi se dogajali na ozemlju današnje Danske in Švedske. Beowulf velja za eno najpomembnejših del anglosaške književnosti in je hkrati edino ohranjeno večje delo starogermanske epike, pesnitev pa je sestavljena iz 3182 vrstic. Verz je aliteracijski. Je eno najpomembnejših in največkrat prevajanih del staroangleške literature.
Ep v prvem delu pripoveduje o mitičnem južnoskandinavskem severnogermanskem junaku Beowulfu, ki se bojuje z morsko pošastjo Grendelom na Danskem. V drugem delu je opisan spopad Beowulfa z zmajem petdeset let kasneje. Zmaja sicer ubije, vendar v boju umre tudi sam.
Poganska motivika se v epu prepleta s krščansko idejo o dobrem in zlem.
