Klinični podatki | |
---|---|
Izgovarjava | dóksorubicín[3] |
Blagovne znamke | Adriamycin, Caelyx,[1] Myocet,[2] drugo |
AHFS/Drugs.com | monograph |
MedlinePlus | a682221 |
Licenčni podatki |
|
Nosečnostna kategorija |
|
Način uporabe | intravensko, intravezikalno |
Oznaka ATC | |
Pravni status | |
Pravni status | |
Farmakokinetični podatki | |
Biološka razpoložljivost | 5 % (skozi usta) |
Vezava na beljakovine | 75 %[9] |
Presnova | v jetrih |
Razpolovni čas | trifazno; 12 min., 3,3 h, 30 h; povprečna: 1–3 h[9][10] |
Izločanje | s sečem (5–12 %) in blatom (40–50 %)[9] |
Identifikatorji | |
| |
Številka CAS |
|
PubChem CID | |
IUPHAR/BPS | |
DrugBank |
|
ChemSpider | |
UNII |
|
KEGG | |
ChEBI |
|
ChEMBL |
|
CompTox Dashboard (EPA) | |
ECHA InfoCard | 100.041.344 |
Kemični in fizikalni podatki | |
Formula | C27H29NO11 |
Mol. masa | 543,53 g·mol−1 |
3D model (JSmol) | |
| |
|
Doksorubicin, med drugim pod zaščitenim imenom Adriamycin, je antibiotični citostatik, ki se uporablja za zdravljenje raka.[3][11] Indikacije zajemajo med drugim raka dojke, raka sečnega mehurja, Kaposijev sarkom, limfom in akutno limfocitno levkemijo.[11] Pogosto se uporablja v kombinaciji z drugimi protirakavimi zdravili.[11] Uporablja se v obliki intravenskih injekcij.[11]
Med pogoste neželene učinke spadajo izpadanje las, zaviranje delovanja kostnega mozga, bruhanje, izpuščaj in vnetje sluznice v ustih.[11] Kot hudi neželeni učinki se lahko pojavijo alergijska reakcija, ki se lahko izrazi tudi kot anafilaksija, kardiotoksičnost (škodljivo delovanje na srce), tkivne poškodbe na mestu injiciranja, fenomen pomnjenja obsevanja[1] in z zdravljenjem povezana levkemija.[11] Bolniki imajo običajno nekaj dni po apliciranju zdravila rdeče obarvan seč.[11] Doksorubicin spada med antraciklinske antibiotične citostatike.[11][3] Deluje na DNK v rakavih celicah.[12]
Doksorubicin so za klinično uporabo v Združenih državah Amerike odobrili leta 1964.[13] Uvrščen je na seznam nujnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, na katerem so zdravila, bistvena za zagotavljanje osnovne zdravstvene oskrbe.[14][15] Na trgu so tudi novejša zdravila z liposomskim ali pegiliranim liposomskim doksorubicinom, ki pa imajo višjo ceno.[15] Doksorubicin so prvič osamili iz bakterije Streptomyces peucetius.[16]
Doksorubicin se uporablja v zdravljenju različnih vrst raka, pogosto v kombinaciji z drugimi protirakavimi zdravili. Indikacije zajemajo med drugim raka dojke, raka sečnega mehurja, Kaposijev sarkom, [11] pljučnega raka, raka želodca, raka jajčnikov, raka ščitnice, sarkom mehkih tkiv, diseminirani plazmacitom, limfom, akutno limfocitno levkemijo.[11][10] [17]
Pogosto uporabljene protirakave sheme zdravljenja, ki vsebujejo doksorubicin, so AC (Adriamycin in ciklofosfamid), TAC (taksoter, AC), ABVD (Adriamycin, bleomicin, vinblastin, dakarbazin), BEACOPP, CHOP (ciklofosfamid, hidroksidavnorubicin, vinkristin, prednizon) in FAC (5-fluorouracil, Adriamycin, ciklofosfamid).[10]
Pegilirani liposomski doksorubicin (pod zaščitenim imenom Caelyx) je v Evropski uniji odobren za zdravljenje raka dojke, raka jajčnikov in z aidsom povezanega Kaposijevega sarcoma. V kombinaciji z bortezomibom je odobren za zdravljenje diseminiranega plazmacitoma.[1] Doksorubicinijev klorid v liposomski obliki (pod zaščitenim imenom Myocet liposomal) je v kombinaciji s ciklofosfamidom odobren za zdravljenje raka dojke.[2]
Poleg konvencionalnega doksorubicina so na trgu so tudi novejša zdravila z liposomskim ali pegiliranim liposomskim doksorubicinom, ki pa imajo višjo ceno.[15] V liposomskih formulacijah se učinkovina nahaja v liposomih, majhnih mešičkih, obdanih s fosfolipidnim dvoslojem. Velikost liposomov (okoli 100 nm) preprečuje, da bi učinkovina iz žilja prehajala v okolna zdrava tkiva, kot so prebavila in srce. S tem se zmanjša tveganje za neželene učinke na te organe. Žilne stene v rakavem tkivu pa so bolj prepustne, zato liposomi tja lahko prehajajo in v rakavem tkivu se zdravilo kopiči.[18] V zdravilih, ki vsebujejo pegilirani liposomski doksorubicin, imajo liposomi, ki vsebujejo učinkovino, površinsko vezane delce hidrofilnega polimera metoksipolietilenglikola (MPEG). Linearne molekule MPEG segajo s površine liposomov in oblikujejo zaščitno prevleko, ki zmanjšuje medsebojno delovanje med lipidnim dvoslojem in sestavinami plazme. [1] S tem ovirajo vezavo beljakovin iz plazme na liposomske delce, ki sicer delujejo kot oponini in po vezavi na liposome aktivirajo fagocite, da razgradijo liposome. Posledično so pegilirani liposomi v krvnem obtoku stabilnejši.[18]
Doksorubicin spada med antraciklinske antibiotike;[3] le-ti izkazujejo več mehanizmov protirakavega delovanja. Glavni mehanizem je zaviranje topoizomeraze II, se pa tudi interkaliraji v že obstoječo verigo DNK ter dosegajo citotoksičnost preko tvorbe reaktivnih radikalov. Njihovo citotoksično delovanje je zato fazno nespecifično.[19]