| Ilse Aichinger | |
|---|---|
| Rojstvo | Ilse Aichinger 1. november 1921[1][2][…] Dunaj[1] |
| Smrt | 11. november 2016[4][3][…] (95 let) Dunaj[6] |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Prva republika Avstrija[d] Avstrija |
| Poklic | pisateljica, avtorica radijskih iger, pesnica |
| Podpis | .jpg){kind=small} |
Ilse Aichinger, avstrijska pisateljica, * 1. november 1921, Dunaj, Avstro-Ogrska (zdaj Avstrija), † 11. november 2016, Dunaj.
Velja za pomembno predstavnico avstrijske povojne literature.
Ilse Aichinger in njena sestra dvojčica Helga Michie sta se rodili učitelju in judovski zdravnici na Dunaju. Družina je živela v Linzu, dokler ni oče vložil zahteve za ločitev, da ne bi z ženo judinjo ogrozil svoje poklicne kariere. Mati se je s hčerkama preselila nazaj na Dunaj, kjer je Ilsa živela predvsem pri judovski babici oziroma v samostanski šoli.
Priključitev Avstrije Nemčiji (13.3.1938) je za družino pomenila veliko zasledovanja in življenjskih nevarnosti. Helga je v julija 1939 pobegnila v Združeno kraljestvo, vendar ostalim družinskim članom to ni uspelo, ker je že izbruhnila vojna. Ilse je ostala z materjo, da jo je lahko kot mladoletna zavarovala pred deportacijo. Mati je izgubila službo, vendar so jo do leta 1942 dejansko pustili pri miru.
Ilse Aichinger je živela v popolni izolaciji pred javnostjo, ni mogla niti študirati. Materi in njej so med vojno dodelili prisilno delo. Ilse se je zavedala, da jo lahko umorijo, ker je svojo mater skrivala do polnoletnosti, in sicer v sobi, ki se je nahajala v hotelu Metropol na Morzinplatzu, blizu sedeža Gestapa. Babico ter mlajše sestre in materine brate so leta 1942 odpeljali in poslali v taborišče blizu Minska.
Leta 1945 je začela Ilse študirati medicino, vendar je po petih semestrih s študijem prenehala, da bi napisala avtobiografski roman Večje upanje (nem. Die größere Hoffnung 1948, sl. 2003). Kritik Hans Weigel ji je svetoval, naj se s svojimi besedili predstavi pri založbi S. Fischer, ki je njeno delo kasneje tudi objavila. 1949/50 je Ilse delala kor lektorica pri isti založbi, 1950/51 pa kot asistentka na Visoki šoli za oblikovanje v Ulmu. Leta 1951 je bila povabljena v Skupino 47 (nem. Gruppe 47), kjer je spoznala svojega bodočega moža Günterja Eicha. 1952 je z Zgodbo o ogledalu (nem. Spiegelgeschichte) osvojila nagrado Skupine 47. V istem letu je izšla pripoved Pogovor pod vislicami (nem. Rede unter dem Galgen, 1952). 1953 se je poročila z Günterjem Eichom. Par je živel skupaj s sinom Clemensom, ki je kasneje tudi postal pisatelj, in hčerjo Mirjan najprej v Lenggriesu, nato v Breitbrunnu pri Kimskem jezeru (nem. Chiemsee) in od leta 1963 v Großgmainu v Salzburgu. V istem letu, ko se je Ilse poročila, je izdala tudi radijsko igro Gumbi (nem. Knöpfe, 1953)
Leta 1972 je Günter Eich umrl. Devet let pozneje, po smrti svoje matere, se je Ilse preselila v Frankfurt, in 1988 na Dunaj, kjer je po dolgem premoru v poznih 90ih zopet začela pisati. Redno je osvajala prestižne literarne nagrade, čeprav je vedno manj objavljala.
Po smrti sina Clemensa februarja 1998 se je avtorica popolnoma odmaknila od javnosti in pisanja. Dve leti kasneje so po 14-letnem premoru izšli delno avtobiografski eseji Film in poguba (nem. Film und Verhängnis). Sledili sta dve kratki knjigi. Nekatere odlomke so objavili v časopisu Die Presse. Ilse Aichinger živi na Dunaju, kjer še vedno skoraj vsak dan obiskuje »svojo« kavarno Café Demel na Michaelerplatzu in zelo rada hodi v kino.
Že od samega začetka je Ilse Aichinger v svojih delih kritizirala politične in socialne razmere ter bila proti lažni harmoniji in zgodovinski amneziji. Leta 1945 je napisala besedilo o življenju v koncentracijskih taboriščih Četrta vrata (nem. Das vierte Tor), najprej je besedilo izšlo v avstrijski literaturi. Leto kasneje je zapisala v eseju Poziv k nezaupanju (nem. Aufruf zum Misstrauen): "
S tem pozivom proti potlačevanju zgodovine in za neusmiljeno samoanalizo, se je Ilse Aichinger obrnila tudi na nemško literaturo.
Leta 1948 je napisala svoj edini roman z naslovom Večje upanje (nem. Die größere Hoffnung 1948, sl. 2003). V avtobiografskem romanu opisuje usodo mlade, pol-judovske ženske v nacistični Nemčiji. Roman ne ponuja konkretno-realistične upodobitve ponižanja, strahu in obupa, ampak alegorične podobe iz življenja petnajstletnice iz subjektivne perspektive. Roman nima kronološkega zaporedja, ampak je sestavljen iz mešanice sanj, pravljic, mitov in zgodovine. Monologi se povezujejo z dialogi, avktorialna pripoved pa z osebno perspektivo.
V njenih zgodnjih delih se kaže tudi vpliv Franza Kafke, saj opisuje eksistencialno determiniranost človeka s strahom, sanjami in haluciniranjem. Rada tematizira odnose med sanjami in realnostjo, ter med svobodo in prisilo. V delu z naslovom Kjer živim (nem. Wo ich wohne 1963) pa se avtorica poslužuje teme o vprašanju avtonomije in odgovornosti.
Že od vsega začetka se je v njenih delih pokazalo nagnjenje do pomanjkanja kot na primer pri njenem romanu Večje upanje (nem. Die größere Hoffnung 1948, sl. 2003). Pri zborniku Grde besede (nem. Schlechte Wörter, 1976) se dobro vidi tematsko spremembo: ko najprej prevladuje iskanje resnice, prihaja sedaj do subverzivne kritike jezika. Avtorici je jezik postopoma postajal vse maj uporabno izrazno sredstvo. Temu so nato sledila vse krajša besedila, celo aforizmi.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Znanstvene podatkovne baze | |
| Drugo | |
