Samum (arabsko سموم samūm; iz korena س م م s-m-m, سم "zastrupiti") je močan, vroč, suh, s prahom nasičen veter. Beseda se običajno uporablja za opis lokalnega vetra, ki piha v Sahari, Palestini, Jordaniji, Siriji in puščavah Arabskega polotoka. Njegova temperatura lahko preseže 54 °C in relativna vlažnost pade pod 10 %.
Nuttall Encyclopædia je opisala simoom:
Poročilo o samumu v Egiptu iz 19. stoletja se glasi:
Domneva se, da se je simoom zgodil 17. junija 1859 v Goleti in Santa Barbari v Kaliforniji. Lokalni zgodovinar Walker Tompkins je zapisal, da:
Meteorolog Christopher C. Burt je o domnevnem incidentu zapisal:
Kratka zgodba Edgarja Allana Poeja MS. Found in a Bottle (1833) prikazuje nevihto ob obali Jave, kjer je »vsak pojav omogočil, da sem [glavni junak-pripovedovalec] prijel Simooma«.
V političnem eseju Chartism Thomas Carlyle trdi, da se tudi najrevnejši ljudje, ki so se sprijaznili z bedo in delom, ne morejo sprijazniti s krivico, ker ohranjajo prirojen občutek, da mora višja (božanska) pravičnost vladati svetu: »Sila sam po sebi, brezupnost upora, ima nedvomno sestavljiv učinek proti neživim Simoomom in številnim drugim povzročiteljem podobne vrste, smo ugotovili, da zadoščajo za ustvarjanje popolne zbranosti. Toda človek bi rekel, da bi se trajna krivica, celo iz neskončne moči, izkazala za nevzdržno s strani moških«.
Walden (1854), Henry David Thoreau, se sklicuje na simoom; uporablja ga, da opiše svojo željo po pobegu od nečesa najbolj nezaželenega. »Ni tako slabega vonja kot tisti, ki izhaja iz omadeževane dobrote. Je človeški, je božanski, mrhovinski. Če bi zagotovo vedel, da v mojo hišo prihaja moški z zavestnim namenom, da mi naredi dobro, bi moral beži za moje življenje, kot pred tistim suhim in pekočim vetrom afriških puščav, imenovanim simoom, ki polni usta in nos, ušesa in oči s prahom, dokler se ne zadušiš, iz strahu, da bi mi naredil nekaj njegovega dobrega – nekaj njegovega virusa se je pomešalo z mojo krvjo. Ne – v tem primeru bi raje trpel zlo na naraven način.«
V svojem romanu Hard Times iz leta 1854 je Charles Dickens v opisu zatiralne poletne vročine sajastih, zakajenih tovarn Coketowna zapisal: »Vzdušje teh pravljičnih palač je bilo kot dih simooma; njihovi prebivalci, ki so zapravljali od vročine, so se trudili. dolgočasen v puščavi« (2. knjiga, 1. poglavje). V Ameriških zapiskih Dickens tudi opisuje »ta škodljivi [politični] strankarski duh« kot »Simoom Amerike, ki razboli in uniči vse zdravo življenje v svojem dosegu«.[4]