Slovénska mitologíja oziroma slovenska predkrščanska vera in njena mitologija spadata v skupino slovanske mitologije oziroma slovanskega verovanja. Ohranjena je preko svetih prostorov, ki so jih po večini prekrile cerkve, in v ljudskem izročilu, ki je stare religiozne vsebine prepletlo s krščanstvom. Posebnost slovenske mitologije je zelo dobra ohranjenost celovitega mitološkega opusa o karantansko-karniolskem božanstvu Kresniku. Tako celovito ohranjeno izročilo je v slovanskem svetu nekaj izjemnega.
Pokristjanjevanje slovenskih prednikov se je začelo že po letu 751, ko so Karantanci prišli v proces pokristjanjevanja. V tem času so bili uničeni stari idoli, prikrito dvoverstvo pa se je ohranilo še globoko v dvajseto stoletje na več koncih Slovenije; na Krasu[1][2][3][4][5] v Posočju, Slovenski Istri[6], Banjški planoti,[7][8][9][10][11], v Bohinju[12] in na Dolenjskem[13]. Staroverski[14] bogovi v dobi dvoverstva so znani tudi iz pridige škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani iz katere lahko razberemo, da so Kranjci v 17. stoletju še vedno častili Lado, Plejna in Poberina.[15] Dvoverstvo je povzročilo prepletanje starih izročil z novimi krščanskimi vsebinami. Prvi val pokristjanjevanja se je pričel že v času pred nastopom frankovskega vladarja Karla Velikega, ko je bila Evropa z večino krščanske duhovščine vred skoraj povsem nepismena. Tudi zaradi tega skoraj ni ohranjenih zapisov irskih, furlanskih ali germanskih avtorjev o karantansko-karniolskem verovanju. Poznamo pa listino Franciscusa de Clugia iz 16. avgusta 1331 v kateri je izrazil zahvalo in priznanje udeležencem križarskega pohoda proti Kobaridcem. V listini piše, da so šli "ne brez osebne nevarnosti, vse do kraja Kobarid, v isti škofiji, kjer so med gorami nešteti Slovani častili neko drevo in studenec, ki je bil pri koreninah drevesa, kot boga, izkazujoč ustvarjeni stvari čaščenja, ki se po veri dolguje stvarniku."[16] Pohod, kot je opisan v viru iz 14. stoletja, je edini znani križarski pohod v Evropi (kaj pa baltske križarske vojne proti Pomorjancem, Baltom in Fincem?) in še to več stoletij po uradnem pokristjanjevanju. Obenem moramo upoštevati, da so izvori slovenske mitologije umeščeni na jug nekdanjega poselitvenega prostora, znano pa je, da so strani neba pogosto povezane z določenimi božanstvi[17]. Celovite predkrščanske religije Slovencev le na podlagi virov o slovenski mitologiji ne moremo rekonstruirati, zato si pomagamo s primerjalno mitologijo in drugimi vedami.
Vsebino stare slovenske mitologije je zaradi pomanjkanja pisnih virov danes možno preučevati le s pomočjo etnologije, primerjalne mitologije, lingvistike, arheoastronomije in delno tudi toponomije. Prvi, ki je omenjal slovansko predkrščansko izročilo na področju notranje-avstrijske Kranjske, je bil baron Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Vendar se je Valvasor zapisa o domačem poganskem verovanju lotil na neobjektiven način, tako da je najprej omenil Prokopijev splošen zapis o verovanju Slovanov in potem nekritično prevzel Helmoldove zapise o verovanju zahodno-slovanskih plemen; tako potem tudi sam omenja Radigosta, Prova, Živo, Črnoboga in Svetovita[18]. Kljub temu nam Valvasor v svojem delu ponuja zapise, ki so povezani s starejšim mitološkim izročilom, npr. o čaščenju drevesnih štorov, o boju Lambergarja s češkim velikanom, o kačji deklici Faroniki ali pa o ljubljanskem Povodnem možu, ki je ugrabil lahkomiselno Urško [19].
Kasneje je Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (1791) poskusil sestaviti slovenski poganski panteon. Linhart se je tudi sam nekritično naslonil na tuje izročilo, vendar pa je že bolj objektiven, ker je že črpal tudi iz domačega izročila. Linhart je trdil, da je bil na čelu starih božanstev Bog, čaščen v gromu in teku ozvezdij, ki pa je vzvišen nad nami. S svetom so bolj povezana nižja božanstva. Linhart loči med bogovi z lastnostjo dobrega in bogovi z lastnostjo slabega. Na vodilno mesto med bogovi dobrega postavlja Svantevida, ki ga imenuje tudi Belinec, Bęlibog in ga skuša povezati tudi s Flynsom. Med dobrimi božanstvi nato omenja Triglava, z oblastjo nad zrakom, zemljo in vodo, nato Radegasta, ki je bil bog veselja, nato Živo, boginjo življenja, Kolędo, boga praznovanja, zatem Božiča, malega boga gostoljubja, Pahoda/Pahod naj bi bil bog vremena, Provo bi lahko bil bog pravičnosti, a Linhart v njegov obstoj ni bil prepričan, Kurent ali Kurenet je naj bi bil bog razuzdanosti, Krodo/Grodo/Gruden pa naj bi bil slovanski Saturn. Med bogovi z lastnostjo slabega na glavno mesto postavlja Čarta oziroma Černiboga, nato pa omenja vraga, zlodeja in hudiča, čeprav jih ima obenem za variacije istega božanstva. Zatem omenja še Škrata in na koncu še Moro, ki povzroča krče v preponi in tiščanje v želodcu. Nekatera Linhartova božanstva imajo domače poreklo, predvsem nekatera dobra božanstva pa je nekritično prepisal iz virov o zahodno-slovanskem staroverstvu in tako namišljeni slovenski panteon povečal s Svantevitom, Provom, Radegastom, Pohadom, Grudnom, Živo. Nasprotno je imena zlih božanstev črpal predvsem iz domače tradicije in tako poleg Černiboga in Čarta omenjal Hudiča, Vraga, Zlodeja, Moro in Škrata[20][21].
Pravilno pot pri preučevanju slovenskega bajeslovja je začrtal šele Valentin Vodnik, ki se je pri preučevanju slovenske mitologije prvi odločil za etnografsko delo na terenu in odkril izročilo o volkodlakih, vedomcih, gorskem možu in gorski ženi, povodnem možu, Torki, Mori, Rokalniku in rojenicah[21]. Eden prvih raziskovalcev, ki je hotel ustvariti zaokrožen panteon slovenskih bogov je bil Matevž Ravnikar - Poženčan, ki pa je v svoje delo Maličje ali Mitologia ob kratkim in Mitologija nekdanjih Slovencov štel tudi grške, rimske in egipčanske bogove.[22].
Slovensko mitologijo je v svoji knjigi o Slovencih raziskoval tudi Rus Jurij Venelin, ki je tudi prvi zapisal ime Slovenci v današnji obliki. Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci je izšla 1841 in je prva zgodovina, ki jo je napisal tujec. V poglavju z naslovom Mitologija Slovencev omenja več nižjih mitoloških bitij, vedomce, coprnice in vešče. Nekatere mitološke like je povzemal iz Pohlinove Slovensko-Krainske Grammatike. Med bogove Venelin uvršča Belega boga-Belina; Črnega boga; Peruna, po slovensko ga imenuje Beron; Guslana, kot boga veselja, ki naj bi bil po njegovi mitološki hierarhiji nižji od Pusta; Lado in Bedaja, boga streljanja, uničenja, lova in plena. Venelin ime boga razvije iz čoka, ki so ga kurili od božiča pa do Sv. treh kraljev. Čok so na hrvaškem imenovali tudi badnjak. Venelin Bedaja primerja še z ruskim mitološkim bitjem Kračun, katerega naj bi prav tako praznovali na večer pred Božičem.[23] Na svoj unikaten način je bajeslovje raziskoval Davorin Trstenjak (1817-1890). V periodiki je objavil več člankov, izdal pa je tudi knjižico Triglav, mythologično raziskavanje.[24] Danes so Trstenjakove med akademiki nekatere njegove teorije zavrnjene. V 19. stoletju je mitologijo raziskoval tudi Josip Šuman in ostali, ki so sodelovali pri pisanju knjige Ljudstva Avstro-Ogrske – etnografski in kulturno-zgodovinski oris (Dunaj, Tešen 1881) oziroma pri njegovem desetem zvezku, v katerem so predstavljeni Slovenci. V poglavju Kulturne razmere staroverskih Slovencev Šuman izpostavi boga Svaroga, ki ga postavi za najvišjega boga, stvarnika neba in zemlje, svetlobe in nevihte, kateremu so bili drugi bogovi podrejeni. Poleg tega raziskuje Peruna, ki ga ima za eno od pojavnih oblik Svaroga, slovenskega Triglava pa že takrat primerja s polabskim Triglavom. Predstavi tudi Svetovida, Striboga, Radogosta in Vesno, Lado ter Morano[25] Poleg Šumana je bil pomemben zapisovalec mitološkega izročila Janez Trdina, ki je največ gradiva zbral v knjigi Bajke in povesti o Gorjancih[26].
V prvi polovici 20. stoletja je velik preskok v preučevanju mitologije naredil Jakob Kelemina s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom[27]. Z mitologijo so se ukvarjali tudi Josip Mal[28], France Bezlaj[29], Josip Šašel[30], Ivan Grafenauer[31] in Milko Matičetov[32]. Sergij Vilfan je mitologijo odkrival tudi v pravnih starosvetnostih[33].
Predvsem po letu 1990 je preučevanje slovenske mitologije in starega verovanja zelo napredovalo. Po eni strani so etnološki preučevalci na terenu zbrali obsežno gradivo, po drugi strani je pri preučevanju zaznati napredek pri uporabi primerjalne metode. Pomembno delo pri širjenju preučevanja slovenskega bajeslovja je opravil Damjan J. Ovsec, ki je leta 1991 izdal knjigo z naslovom Slovanska mitologija in verovanje[34]. V tej knjigi Ovsec uporabi primerjalni pregled in obenem zastopa hipotezo o htonski, lunarni naravi slovanskega in slovenskega bajeslovja. Za njim je etnolog Slavko Ciglenečki konec devetdesetih z uporabo primerjalne metode pokazal na povezave med Kurentom in antičnim kultom Kibele[35], Andrej Pleterski je na podlagi primerjalne metode rekonstuiral staroverski pomen karantanskega ustoličevanja[36], etnolog Zmago Šmitek pa je leta 2001 pokazal na povezavo med Sv. Jurijem/Jarilom in ozvezdjem Orion [37]. Leta 2001 je obsežno študijo o Volčjem pastirju objavila Mirjam Mencej, ki je z uporabo primerjalne metode Volčjega pastirja uspela povezati predvsem z Velesom in Jarilom[38]. Leto kasneje je Nikolai Mikhailov objavil delo, v katerem slovenskega Kresnika izpeljuje iz Peruna[39]. Šmitek je leta 2004 izdal obsežno delo z naslovom Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti, ki na enem mestu zbere avtorjeva spoznanja, nastala iz etnološkega gradiva in uporabe primerjalne metode[40]. Leta 2008 je Monika Kropej izdala pregledno knjigo o slovenskih mitoloških bitij z naslovom Od ajda do zlatoroga, v katero pa ni vključila vseh mitoloških bitij iz knjig Pavleta Medveščka, npr. prasilo Nikrmano in ostala manj poznana nižja mitološka bitja.[41]
Mitologijo so v zadnjih letih raziskovali tudi drugi samostojni raziskovalci. Primorsko božanstvo Belina je raziskoval Ivo Petkovšek[42], Jože Munih pa raziskuje svete prostore starovercev, ki sta jih odkrila Pavel Medvešček in Rafael Podobnik, na podlagi mističnih energij, ki da jih vsebujejo tako zaznamovani kamni kot prostori, na katerih so postavljene svete skale in druge svete naravne tvorbe[43][44]. Povsem na drugačne temelje je bajeslovno izročilo postavil Jožko Šavlij, ki pa med ostalimi raziskovalci mitologije ni naletel na velik odziv[45][46]. Mitologijo oziroma njene svete prostore in kultne točke je raziskoval tudi Andrej Rant[47], Ilija Popit[48][49] in Janez Bizjak[50] v knjigi Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Leopold Sever[51] pa raziskuje mitologijo skozi toponime in preko ljudskega izročila, ki potrjuje obredna umivanja v potoku še sredi dvajsetega stoletja.
Pojavile pa so se tudi nove metode preučevanja, npr. arheoastronomsko raziskovanje obrednih kotov pri povezanih kultnih točkah, kjer je pomembno delo odigral Andrej Pleterski[52]. Preučevalci slovenske mitologije so tudi: Janez Bogataj, Roberto Dapit, Katja Hrobat[53] in Boštjan Kravanja[54]. Posebno mesto pri preučevanju slovenske mitologije ima revija Studia Mythologica Slavica, ki od leta 1998 izhaja enkrat letno in objavlja članke s področja preučevanja slovanskih običajev in slovanske mitologije.
V zadnjem času je slovenska mitologija tudi predmet preučevanja v diplomskih delih[55][56][57][58].
Slovenska mitologija ima največ podobnosti z ostalimi slovanskimi mitologijami in jo zato lahko uvrščamo pod slovansko mitologijo, čeprav ima tako kot vsaka lokalna slovanska tradicija, mnogo edinstvenih mitoloških likov. Glavni značilnosti (balto)slovanske mitologije, ki se kažeta tudi pri slovenski mitologiji, sta glavni mit[59] in vegetacijski mit[60]. Glavni mit govori o borbi gromovnika Peruna z zemeljskim Velesom, v kateri vedno zmaga Perun. Vzrok njune borbe je Velesova kraja Perunove žene, sestre ali živine. Boj gromovnika s htonskim božanstvom se kaže že v Rigvedi. Slovensko različico glavnega mita je Nikolai Mikhailov prepoznal v borbi Kresnika z Vedomcem oziroma krivim Kresnikom[61]. Ko Kresnik premaga nasprotnika začne padati dež pomešan s pšenico, kar simbolizira plodnost. Vegetacijski mit, ki sta ga rekonstruiral Radoslav Katičić in Vitomir Belaj na podlagi baltskih in slovanskih ljudskih pesmi, govori o Jurijevi hoji skozi leto. Na zimski solsticij, Božič se rodi Jurij, deseti sin Peruna, a ga isti dan odnesejo koledniki, Velesovi odposlanci. Mladost preživi v onstranstvu, ker je tukaj zima. Na naš svet se vrne na Jurjevo, ko odklene naravo in prinese pomlad. Na ta dan spozna svojo sestro Maro s katero se poroči na kresni večer. Ob tem prazniku Jurij nastopa pod imenom Ivan Kupalo oziroma Janez Kresnik. Jurij kasneje Maro prevara, na kar ga Mara ubije in se zato spremeni v grdo Morano. Jurij umre samo navidezno, zadnjič se pojavi na božični večer, naslednji dan pa se ponovno rodi.
Mnoga slovenska bajeslovna bitja srečamo tudi pri drugih Slovanih, nekatera pa so bila prevzeta od drugod ali pa so rezultat lokalnega razvoja. Skupni slovenski in slovanski mitološki liki:
Slovenska mitologija se od slovanske zato razlikuje po nekaterih posebnostih:
Izmed številnih bajeslovnih bitij je nekdaj imela božanski status večina izmed sledečih:
Slovenci imajo ohranjene vsaj tri ali štiri predkrščanske kozmogonske mite, to je mite o stvarjenju sveta, ki izvirajo iz predkrščanskega izročila:
Predniki Slovencev so tako kot vsa stara ljudstva opazovala nebo. To se kaže tudi v poimenovanjih nebesnih teles: Rimsko cesto so imenovali Mlečna cesta, Šentjanževa pot, Božja cesta in Koruška cesta. Sirij so imenovali Kuzlak ali Pasja zvezda, Crux so imenovali Križ, Svetega Ivana križ, Šmarni križ ali Marijin križec. Za Plejade so uporabljali tudi imena Kura s piščeti, Kokoščica, Kokla, pa tudi Zlatenc, Lasteni, Lašči, Vlašiči. Ursa maior je imel ime Voz Sv. Elije ali Voz Sv. Martina[74]. Planet Jupiter se je imenoval Svetlica, Mars Ognjena zvezda, Venera Jutranja zvezda, Danica, Večernica, Sončnica in druge izpeljanke teh imen. Podobna imena so bila v rabi tudi pri ostalih slovanskih narodih. Za komet so znana imena Curkasta zvezda, Lasata zvezda, Repača (zvezda repatica, zvezda z repam, repasta zvezda), Zarnica ali Zvezda z metlo. Ohranjenih je še vrsto ljudskih zvezdnih imen, za katere pa ne vemo, katerim današnjim imenam zvezdam pripadajo. Imena zvezd so tekom stoletij verjetno prehajala z ene zvezde na drugo. Za Gostosevce poznamo slovensko ime Stožerčiči, na Ruskem pa je Stožar ime za zvezdo severnico.[92][93] Večina od teh imen je povezanih s krščanstvom oziroma je pokristjanjnenih. Po drugi strani v slovenskem izročilu lahko že zelo zgodaj, morda že v 8. stoletju, opazimo staro povezavo med kultom Jarila (Sv. Jurija)in ozvezdjem Orion [94].
Vzhodnoalpski Slovani in njihovi predniki ter Slovenci v času dvoverja so opazovali nebo. Protistavnost med pomladnim Perunom, bogom strel, in jesenskim Velesom, bogom čred, npr. izhaja iz starodavnega indoevropejskega opazovanja polne pomladanske Lune v ozvezdju Strelec/Sagittarius in jesenske polne Lune v ozvezdju Bik/Taurus[95]. Na sploh je Mesec igral pomembno vlogo v slovenski kakor tudi v slovanski mitologiji: na slovenskem teorijo o lunarnosti oziroma htonski naravi slovanskega in slovenskega bajeslovja zastopa etnolog Damjan J. Ovsec [96].
Na osnovi zapletenega preučevanja ljudskih pesmi je Vlado Nartnik poskušal dokazati astronomske povezave med slovenskimi in slovanskimi bajeslovnimi bitji in nekaterimi astronomskimi kategorijami[69]. Vendar k takemu preučevanju ni uspel pritegniti drugih raziskovalcev. Na drugi strani je Andreju Pleterskemu uspelo prodreti z idejo o obrednem kotu, ki je danes potrjena z nič koliko preizkusi[97][98][99][100][101][102][103]. Preučevanja Pleterskega in njegovega kroga raziskovalcev so pomembna, ker je bilo z njimi arheoastronomsko potrjeno, da so tudi slovanska oziroma slovenska božanstva povezana z astronomskimi kategorijami.
Velik del ljudskega koledarja s svojimi šegi in praznovanji ima izvore v predkrščanski religiji Slovencev. Mnogo šeg ima danes povsem krščanski pomen, vsebina pa je še predkrščanska in je skupna mnogim slovanskim, pa tudi drugim evropskim narodom. Še staroverski izvor ima na primer mnogo folklore okoli Velike noči[104], barvanje pirhov oziroma pisanic ali pa okraševanje hiše z zelenjem na Božič, božično drevo in blagoslavljanje doma. Prav tako dobimo sledi stare vere še v mnogih rekih, zagovorih in vsakdanjih verovanjih[105], npr. Volčji dnevi od Božiča pa do sv. Treh kraljev, koledniki, pustni liki, pomladni obhodi Kresnic oziromna Ladaric, šege ob rojstvu, poroki[106] in smrti (sedmina, zlivanje vode, zadušnica, itd.)[107].
Nekatere letne šege, ki izvirajo še iz prekrščanske dobe: