| Vida Brest | |
|---|---|
| Rojstvo | 21. julij 1925 Šentrupert |
| Smrt | 10. november 1985 (60 let) Golnik |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija SHS |
| Poklic | pisateljica, novinarka, pesnica, urednica, učiteljica, mladinska pisateljica, partizanka, redaktor |
Vida Brest, s pravim imenom Majda Peterlin, slovenska pisateljica, pesnica, novinarka, urednica, učiteljica, pripadnica narodnoosvobodilnega boja, * 21. julij 1925, Šentrupert, Trebnje, † 10. november 1985, Golnik.
Življenje
Rodila se je v družini s šestimi otroki. Po končani petletni redni šoli, se je želela vpisati na gimnazijo, a zaradi predvojne gospodarske krize doma ni bilo denarja za šolanje. Že kot otrok je pisala pesmi. Zbrala jih je šestinštirideset.
Pri sedemnajstih letih je Vida Brest odšla v NOB, po drugi svetovni vojni pa je postala novinarka, urednica Ljudske pravice in delala v založbi Mladinska knjiga. Opravila je več učiteljskih izpitov, da je lahko poučevala v šolah v Dolu pri Ljubljani, v Tuhinju in v Ljubljani.
Skupaj s Francetom Bevkom, Tonetom Seliškarjem, Antonom Ingoličem, Kristino Brenk in Elo Peroci, sodi v skupino ustvarjalcev, ki so z obiski po šolah motivirali učence za branje slovenske književnosti.
Zanimivosti
Doma so imeli pekarno, zato so jo v vasi klicali Pekova Majda. Ker je zelo rada pisala, si je nekoč kupila zvezek, da bi vanj zapisovala svoje verze in pesmi. Prosila je prijateljico, da z lepopisom piše pesmi po njenem nareku. Zvezek, kateremu je priložila prošnjo za vpis na gimnazijo, je dala župniku.
Delo
Vida Brest je delala je kot novinarka, urednica in učiteljica, kasneje se je posvetila predvsem pisanju.
Osrednja tematika njenega pripovedništva so avtobiografska doživetja iz NOB - Majhen človek na veliki poti – za to delo je prejela Levstikovo nagrado, v njem jedrnato opisuje dogajanje v vojni skozi oči mlade partizanke. Pisala je tudi sodobne fantastične pripovedi – Veliki čarovnik Ujtata, ki je bil ponatisnjen ob njeni 80-letnici rojstva, nato pa se je bolj posvetila pisanju za mladino; pisala je o materinski ljubezni, snov je jemala iz ljudskega izročila, ter otroškega in živalskega sveta. Znana mladinska dela so: Ptice in grm], [[Prodajamo za gumbe (iz dela Veliki čarovnik Ujtata) in izbor Teci, teci, soncu reci.
Njene prve pesmi so izšle v partizanskem tisku, propagandni odsek Cankarjeve brigade pa je natisnil njeno prvo zbirko štirinajstih pesmi. Najboljše izmed njenih pesmi, so izšle v zbirki Tiho, tiho, srce – iz zapuščine jih je uredil Ivan Minatti, enakovredno likovno podobo pa dodal ilustrator Lucijan Reščič.
Vida Brest je sanjala je o veseli mladosti, o brezskrbnih otroških dneh, da ne bi bilo lakote in revščine, zato so prva dela nastajala v veri v boljši svet. Pesmi o šoli (Prvikrat v šolo, Lastovičja šola, Zdravo, šola) so izraz njene želje po znanju in izobrazbi. Veliko njene literature je namenjene otrokom, saj jih je razumela in se ves čas trudila vstopiti v njihov svet. Njena dela so zelo subjektivna, kar je čutila, je tudi zapisala.
