Zahodni Poljani (poljsko Polanie, iz staroslovanskega pole, polje) so bili zahodnoslovansko in lehitsko pleme, od 6. stoletja naseljeno v porečju Varte v sedanji Velikopoljski.[1] Bili so eno od glavnih plemen v Srednji Evropi in tesno povezani z Vislani, Mazovci, Čehi in Slovaki.
V 9. stoletju so Poljani združili več zahodnoslovanskih (lehitskih) skupin severno od Velikomoravske. Plemenska zveza se je pod vodstvom Pjastov razvila v Vojvodino Poljsko, ki je dobila ime po Poljanih.[2]
Najstarejša poimensko omenjena poljska vladarja sta bila legendarna Pjasta Pjast Kolar in Popiel iz 8.-9. stoletja. Prvi zgodovinski vladar je bil Mješko I. (960–992), ki je razširil ozemlje, kasneje imenovano Poljska. Vanjo je vključil Mazovijo, Šlezijo in porečje Visle (Malopoljska).[3].
Dokument Dagome iudex omenja Poljsko med Mješkovim vladanjem kot Civitas Schinesghe (država Gniezno). Dokument opisuje, da se razteza med Odro in Rusom in Malopoljsko ("Craccoa"/"Alemure") in Baltikom.
Arheološke raziskave so odkrile štiri velike utrdbe ali gradove iz zgodnje poljske države:
Zahodni Poljani se bili prvič omenjeni okoli leta 1000. Podobno imenovani Vzhodni Poljani, naseljeni okoli sedanjega Kijeva, so bili zadnjič omenjeni leta 944.