Klinični podatki | |
---|---|
Blagovne znamke | Myleran, Busilvex, Busulfex IV |
Sinonimi | 1,4-butanediol dimethanesulfonate |
AHFS/Drugs.com | monograph |
MedlinePlus | a682248 |
Licenčni podatki | |
Nosečnostna kategorija | |
Način uporabe | skozi usta, intravensko |
Oznaka ATC | |
Pravni status | |
Pravni status |
|
Farmakokinetični podatki | |
Biološka razpoložljivost | 60–80 % (peroralno) |
Vezava na beljakovine | 32,4 % |
Presnova | v jetrih |
Razpolovni čas | 2,5 h |
Izločanje | s sečem (25–60 %) |
Identifikatorji | |
| |
Številka CAS | |
PubChem CID | |
IUPHAR/BPS | |
DrugBank | |
ChemSpider | |
UNII | |
KEGG | |
ChEBI | |
ChEMBL | |
CompTox Dashboard (EPA) | |
ECHA InfoCard | 100.000.228 |
Kemični in fizikalni podatki | |
Formula | C6H14O6S2 |
Mol. masa | 246,29 g·mol−1 |
3D model (JSmol) | |
| |
|
Busulfán je protirakava učinkovina iz skupine alkilirajočih citostatikov, ki se uporablja kot pripravljalno zdravljenje pred presaditvijo krvotvornih matičnih celic[1] ter za zdravljenje kronične mieloične levkemije in mieloproliferativnih novotvorb, kot sta policitemija vera in mieloidna metaplazija.[2] Uporablja se samostojno ali v kombinaciji z drugimi zdravili.[3] Daje se peroralno (skozi usta) ali intravensko.[4]
Busulfan se uporablja v shemah pripravljalnega zdravljenja pred presaditvijo krvotvornih matičnih celic pri krvnih obolenjih. V kliničnih preskušanjih so bili vključeni bolniki z naslednjimi krvnimi boleznimi: akutna levkemija, kronična mieloična levkemija, Hodgkinova bolezen ali ne-Hodgkinov limfom ter mielodisplastični sindrom. Pri odraslih bolnikih se kot pripravljalno zdravljenje uporablja postopek z busulfanom in nato s ciklofosfamidom. Pri bolnikih, ki so kandidati za pripravljalno shemo zmanjšane intenzivnosti, se uporablja busulfan po fludarabinu. Pri otrocih se kot pripravljalno zdravljenje uporablja shema z busulfanom in nato s ciklofosfamidom ali melfalanom.[1]
V preteklosti je busulfan prinesel pomembno spremembo v zdravljenju kronične mieloične levkemije (KLM). Za to indikacijo so ga začeli uporabljati v 60-ih letih dvajsetega stoletja in je omogočil sorazmerno učinkovito kontrolo nad število levkocitov. Prej je bilo zdravljenje predvsem simptomatsko z obsevanjem vranice. Danes se busulfan za zdravljenje KLM načeloma več ne priporoča, ker so na voljo varnejša in učinkovitejša zdravila, kot so zaviralci tirozin kinaz.[5]
Uporablja se tudi za zdravljenje mieloproliferativnih novotvorb, kot sta policitemija vera in mieloidna metaplazija.[2]
Busulfan lahko med drugim povzroči intersticijsko pljučno fibrozo (»busulfanska pljuča«), hiperpigmentacijo, epileptične napade, jetrno veno-okluzivno bolezen oziroma sinusoidalni obstrukcijski sindrom,[6][7] bruhanje in sindrom hiranja. Busulfan tudi povzroča trombocitopenijo oziroma zmanjšanje števila krvnih ploščic; v redkih primerih lahko pride tudi do medularne aplazije.[8] Epileptični napadi in veno-okluzivna bolezen jeter predstavljata poglaviten varnostni pomislek pri zdravljenju z busulfanom in bolniki pogosto prejmejo ukrepe za njuno preprečevanje. Veno-okluzivna bolezen jeter je odmerek omejujoči neželeni učinek; simptomi in znaki se kažejo kot povečanje telesne mase, povišane vrednosti bilirubina, boleča hepatomegalija in edemi. Lahko gre za življenjsko ogrožajoče stanje, vzrok nastanka pa ni povsem pojasnjen.[7] Ursodiol se lahko uporabi kot pomoč pri preprečevanju veno-okluzivne bolezni.
Busulfan je protirakava učinkovina, ki spada med alkilirajoče citostatike. Le-ti delujejo na DNK v celicah, in sicer povzročijo prečno povezovanje verig DNK, kar prepreči njihovo prevajanje v RNK. Posledično v celici ne morejo nastajati ustrezne beljakovine.[4]