| Taras Kermauner | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 13. april 1930[1][2][3] Ljubljana[1] |
| Smrt | 11. junij 2008[4][1][2] (78 let) Ljubljana[1] |
| Državljanstvo |  Slovenija.svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija |
| Poklic | jezikoslovec, filozof, literarni zgodovinar, literarni kritik, pisatelj, prevajalec, esejist |
Taras Kermauner, slovenski literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg, * 13. april 1930, Ljubljana, † 11. junij 2008, Ljubljana.
Bil je sin zgodovinarja in predvojnega komunističnega politika Dušana Kermavnerja, brat pesnika Aleša Kermavnerja, oče pesnice Aksinje Kermauner, pesnika in varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka ter mož dramatičarke Alenke Goljevšček. V času med vojno je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in se športno udejstvoval (4. mesto v metu diska v Jugoslaviji). Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, kjer je leta 1954 diplomiral. Leto dni je bil na izpopolnjevanju v Parizu, med letoma 1955 in 1958 pa je bil asistent pri stolici za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a mu Boris Ziherl ni podaljšal staža in je ostal brez zaposlitve, podobno kot malo kasneje Veljko Rus. Bil je eden voditeljev t. i. kritične generacije, ki se je kot prva povojna generacija poskušala osamosvojiti od politično-ideološkega diktata, kar je najbolj občutil njegov mlajši kolega Jože Pučnik, ki je takrat pristal v zaporu.
Med letoma 1958 in 1960 je proti Tarasu Kermaunerju potekala preiskava zaradi suma sovražne propagande; leta 1959 je bil nekaj dni zaprt zaradi neprijavljenega javnega predavanja. Od leta 1966 do 1969 je bil kot uradnik zaposlen na Izvršnem svetu SRS, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Za kratek čas je leta 1970 opravljal funkcijo ravnatelja ljubljanske Drame SNG. Bil je sourednik Perspektiv in tudi drugih sorodnih revij.
Objavljati je začel leta 1946 v Mladinski reviji, z uničujočo kritiko Ingoličeve zbirke novel Pred sončnim vzhodom, nadaljeval v Novem svetu, v petdesetih in šestdesetih letih pa je postal eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za svobodo mišljenja ter novejše in avantgardne smeri v umetnosti in književnosti: radikalni kriticizem v 50. letih, reizem, ludizem, mitizem v drugi polovici 60. let, že leta 1982 tudi o postmoderni. Napisal je veliko interpretacij in analiz slovenske književnosti, spremnih besed h knjigam novejših slovenskih avtorjev, sodeloval je pri mnogih slovenskih revijah in objavljal tudi v srbohrvaških časopisih. Kritike, zlasti veliko filmskih, je v 50. letih objavljal v Naših razgledih, pozneje še v revijah Ekran, Dialogi idr.
Bil je tudi pomemben dramaturg v vseh slovenskih gledališčih, med drugim sodelavec gledališča Glej in eden glavnih ustanoviteljev, voditeljev in režiserjev Odra 57. Leta 1962 je režiral Zajčevo dramo Otroka reke in bil dramaturg Kozakove Afere. Le-to je režiral v beograjskem Ateljeju 212. Leto kasneje, 1963, je skupaj s Francijem Križajem režiral še Kozakovo dramo Dialogi.
Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, vendar jo je zavrnil. Prav tako je istega leta zavrnil nagrado za scenarij kratkega filma o Edvardu Kocbeku. Drugih nagrad in odlikovanj ni dobil. Leta 1981 je v Sarajevu doktoriral z razpravo o Cankarjevi dramatiki. 1982 je bil habilitiran v naslov rednega univerzitetnega profesorja za dramaturgijo na AGRFT, izredni član SAZU je bil postal leta 1991, redni pa 1995. Živel je v vasi Avber na Krasu in se ni udeleževal javnega življenja.
V zadnjem obdobju, malo pred svojo smrtjo, se je po dolgih letih odsotnosti spet vrnil v javnost, mdr. s TV-intervjujem, kolumnami na zadnji strani Sobotne priloge Dela in podpori stanki Zares pod vodstvom Gregorja Golobiča na parlamentarnih volitvah.
Taras Kermauner je pisal veliko člankov o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi, politiki, filozofske razprave, razprave o liriki, prozi in predvsem dramatiki, največ pa se je ukvarjal z literarno zgodovino, literarno teorijo in literarno kritiko ter esejistiko, predvsem v revijah Beseda, Revija 57, Perspektive, Novi reviji, pa tudi Most itd. Njegova glavna preokupacija je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti skozi slovensko dramatiko, o čemer je napisal več kot 100 knjig (vseh njegovih knjig je kar okoli 150) pod skupnim naslovom Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike. Njegova obsežna bibliografija (do leta 2000; sestavil Martin Grum) je objavljena v knjigi Geometrija redov, 3: Vidiki (2000).
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Znanstvene podatkovne baze | |
| Drugo | |
